Jonathan Crickx za N1: Prosim, zaradi vseh teh otrok, ustavite to

Otroci, ki imajo na kosteh dobesedno samo kožo

Pred dobrim tednom dni ste se vrnili iz Gaze. Kaj ste videli na terenu?

Ko se udeležim tovrstnih misij, se običajno najprej odpravim v lokalno bolnišnico. V Han Junisu sem obiskal bolnišnico Nasser. Na enoti za stabilizacijo bolnikov sem srečal deset akutno podhranjenih otrok. Otrok, ki so v smrtni nevarnosti. Ti otroci imajo dobesedno samo kožo na kosteh.

Srečal sem dojenčico, o kateri so pozneje poročali mediji po vsem svetu. Ime ji je Siwar, stara je pet mesecev. Siwar je bila ob rojstvu zdrav novorojenček, a njena mati ima težave z dojenjem, delno zato, ker je tudi sama podhranjena. Siwar bi morala imeti pri petih mesecih štiri ali pet kilogramov, a namesto tega tehta 2,2 kilograma.

Če bi bila Siwar v katerikoli bolnišnici v Evropi, bi preprosto dobila adaptirano mleko ali drugačno nadomestno hrano. Po vsej verjetnosti bi na ta način pridobila težo in živela normalno življenje.

Žal v Gazi teh izdelkov ni, vse zaloge so pošle. Pripravkov za preprečevanje kot tudi za zdravljenje podhranjenosti močno primanjkuje. Ni jih dovolj, da bi lahko pozdravili na tisoče otrok, ki trpijo za podhranjenostjo.

Če se nič ne bo spremenilo, bo Siwar umrla. Enako velja za druge otroke, ki sem jih spoznal v tej bolnišnici. Denimo za fanta Osamo. Osama je star štiri leta. Pri tej starosti otroci običajno tehtajo kakšnih 15 ali 16 kilogramov. Osama tehta pol manj, osem kilogramov. Ker je v tako slabem stanju, zavrača običajno hrano. Potreboval bi specifično terapevtsko hrano, da bi lahko okreval. A te, kot rečeno, ni.

Otroci, ki so tako hudo podhranjeni, kot sta Osama, Siwar in drugi, bodo posledice podhranjenosti – tudi če preživijo – nosili vse življenje. Ti otroci imajo običajno upočasnjeno rast in motnje v telesnem in kognitivnem razvoju.

Dodatna težava je, da večinoma tudi niso bili cepljeni. Po naših ocenah se v Gazi vsak dan rodi 180 otrok, večine teh ne cepijo. Podhranjenost moramo namreč razumeti širše: v kontekstu ne le pomanjkanja hrane, ampak tudi vode, higiene, cepiv, zdravil in tako naprej. Zaradi vsega tega so življenja otrok ogrožena.

Otroci, ki v smeteh iščejo hrano

Če se osredotočiva na pomanjkanje hrane in vode. Govorili ste o otrocih, ki ste jih srečali v bolnišnici, ker potrebujejo zdravstveno oskrbo. Kako pa je zunaj bolnišnic, kako ljudje živijo? Iz Gaze prihajajo grozljive fotografije sestradanih otrok in odraslih. Glede na poročilo o prehranski varnosti (IPC), ki sta ga izdala Unicef in Svetovni program za hrano, je 470.000 ljudi v Gazi izpostavljenih katastrofalni lakoti zadnje stopnje na petstopenjski lestvici IPC, celotno prebivalstvo pa se sooča z akutno nezanesljivo preskrbo s hrano.

Videl sem na ducate otrok, ki so sedeli v vrsti s praznimi kovinskimi lonci v rokah. Na ducate v eni vrsti, ki so čakali, da bi humanitarna kuhinja začela razdeljevati hrano. Včasih so dobili malo riža, včasih malo kruha, včasih nič. Srečal sem otroke, ki so brskali po smeteh, v upanju, da bodo našli kar koli užitnega.

Izkušnje Unicefa s kriznih žarišč po vsem svetu kažejo, da večina otrok, ki umrejo zaradi podhranjenosti, ne umre v bolnišnici. Umrejo doma, na ulici. Izjemno težko je podati oceno, koliko otrok je v smrtni nevarnosti. Vemo pa, da smo v preteklih mesecih zaradi akutne podhranjenosti zdravili 11.000 otrok. Iz tega podatka lahko razberemo razsežnost problema.

Oče, ki ni mogel zadnje tri dni otrokoma dati niti kosa kruha

Kakšne psihološke posledice to povzroča pri ljudeh? Ne le da ne morejo nahraniti sebe, nahraniti ne morejo niti svojih otrok, kar je temeljni človeški instinkt in potreba.

Absolutno. Šel sem v trgovino, da bi na lastne oči videl, kaj je na voljo. Vse police so bile prazne. Edino, kar je bilo na prodaj, je bilo deset steklenic šampona. Majhne vrečke sezamovih semen. Bilo je tudi nekaj hrane, a po ceni, ki bi si jo midva težko privoščila iz dneva v dan. Pet kilogramov krompirja za 70 evrov. Pet kilogramov paradižnikov za 50 evrov. Za družino v Gazi je to nedosegljivo.

V tisti trgovini sem srečal očeta. Bil je jezen in lačen. Povedal mi je, da svojima dvema otrokoma zadnje tri dni ni mogel ponuditi niti kosa kruha. Za starše, ki so v takšni situaciji, je to povsem uničujoče.

Izraelski predsednik Benjamin Netanjahu je v ponedeljek napovedal, da bo po dveh mesecih blokade v Gazo spustil nekaj humanitarne pomoči – a kot je poudaril, zgolj minimalno. V ponedeljek je tako v enklavo vstopila peščica tovornjakov, v torek naj bi po poročanju medijev dovoljenje dobilo približno sto tovornjakov s pomočjo. Ko vas poslušam, se to zdi kot kaplja v morje …

To je kaplja v morje. Zelo težko je reči, kakšna pomoč te dni vstopa v Gazo. Včeraj (pogovarjali smo se v torek popoldne, op. a.) je vstopila samo peščica tovornjakov, zgolj pet. V času šesttedenske prekinitve ognja je bilo določeno, da naj bi v Gazo vsak dan vstopilo 600 tovornjakov s humanitarno pomočjo. In še to je bilo komaj dovolj za 2,2 milijona ljudi, ki tam živijo – vključno z 1,1 milijona otroki.

Skrajno skrb vzbujajoče je, da danes, ko v Gazi grozi lakota, vidimo samo peščico tovornjakov, ki smejo vstopiti tja.

Premalo hrane, premalo pomoči

Kakšne bi bile lahko posledice tega, da v državo vstopa premalo hrane? Že zdaj od tam prihajajo poročila o plenjenju, krajah, celo strelskih obračunih in obračunih z noži, ki naj bi bili vsi povezani s pomanjkanjem hrane.

To zagotovo predstavlja tveganje. Če vstopi samo peščica tovornjakov s hrano, je tveganje, da bodo napadeni, veliko. Ljudje so obupani. Za njimi je devetnajst mesecev vojne. V zadnjih enajstih tednih tja ni vstopil niti paket pomoči.

Ob tem moram poudariti, da ob razglasitvi prekinitve ognja plenjenja praktično ni bilo. Temu se je torej mogoče izogniti: tako da pomoč vstopi v zadostnem obsegu.

Ali Unicef sodeluje pri koordinaciji pomoči, ki trenutno vstopa v Gazo? Omenili ste, da niste prepričani, kaj konkretno prevažajo ti tovornjaki.

Unicef sodeluje pri koordinaciji, gre le za to, da informacije prihajajo z zamudo. In za to obstaja več razlogov. Preden tovornjaki vstopijo preko mejnega prehoda Karim Šalom, morajo biti pregledani. Potem ko prečkajo prehod, jih morajo raztovoriti. Pošiljko potem natovorijo na druge tovornjake. Vse to pa se dogaja na vojnem območju, kjer je nenehno bombardiranje, ki je zelo intenzivno, v samo zadnjih dveh mesecih terjalo življenja 950 otrok. To je podatek tamkajšnjega ministrstva za zdravje.

Izjemno težko je torej imeti podatke v realnem času.

Ubiti novinarji, humanitarni delavci. Deklica, ki je izgubila vso družino ...

Kako varno je za humanitarne delavce v Gazi? Ko sem pred časom govorila z vašo kolegico Tess Ingram, je opisala dogodek, ko je izraelska vojska streljala na njihov (označeni) konvoj. Številni humanitarni delavci so bili ubiti. Ne nazadnje je bilo ubitih več kot dvesto novinarjev. Ob zavedanju vsega tega je gotovo nekaj strahu in tesnobe, ko vstopaš na to vojno območje. Kako ste vi to doživljali?

To je zagotovo eno od najbolj nevarnih območij za humanitarne delavce. Omenili ste, da je bilo ubitih več kot dvesto novinarjev. Ubitih je bilo tudi več kot dvesto humanitarnih delavcev, vključno z osebjem Združenih narodov. Seveda je težko iti tja in opravljati svoje delo, medtem ko se stene tresejo ob zvokih nenehnega, izjemno intenzivnega bombardiranja. Vsakič, ko se nekam premakneš, se zavedaš, da obstaja določeno tveganje.

Zagotovo pa je še veliko huje za otroke, ki živijo tam. Srečal sem enajstletno deklico Misk, ki je bila malo pred tem ranjena v enem od napadov. Bila je opečena – po obrazu, po rokah in nogah. Hkrati je izvedela, da je bila vsa njena družina v tem napadu ubita. Ko Misk danes sliši zvoke bombardiranja, teden dni po tem, ko je izgubila vso družino, kako mislite, da se počuti?

Številne humanitarne organizacije, nazadnje Zdravniki brez meja, so opozorile, da se lakota uporablja kot sredstvo vojskovanja, kar je v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom, in bi se lahko kvalificiralo kot vojni zločin. Kljub temu mednarodna skupnost tega ni preprečila, zdaj, ko se dogaja, pa tega ne ustavi. Kakšno je vaše sporočilo članicam Združenih narodov, sporočilo državam, ki očitno niso naredile dovolj?

Prejšnji ponedeljek sem bil v Gazi prilepljen na TV-ekran, saj smo spremljali poročanje o tem, da bo eden od talcev, ki jih zadržuje Hamas, Edan Alexander, izpuščen. To je bila odlična novica. Vsi talci morajo biti izpuščeni in doseči je treba prekinitev ognja.

Videl sem toliko otrok, ki žalujejo, toliko otrok, ki so izgubili svoje bližnje. Toliko otrok, ki so jim amputirali ude. Kot je bila petletna Hanin, ki je v enem napadu izgubila mamo in obe nogi. Videl sem otroke, ki kopljejo po smeteh, ki so žejni, lačni in umazani, ki ne hodijo v šolo že 19 mesecev. Vsakdo, ki bi srečal te otroke, bi spoznal, da imajo samo eno sporočilo: Prosim, zaradi vseh otrok v tej regiji, ustavite to.